Zgodovina konoplje v svetu

Konoplja je v naših življenjih prisotna že več kot 12.000 let. Zaradi vsestranskega delovanja so jo za zdravljenje in krepitev človeškega organizma uporabljali že kitajski cesarji in jo imenovali kar eliksir nesmrtnosti. Najstarejše najdišče konopljinih izdelkov izvira iz obdobja pred 12.000 leti na območju sedanje Kitajske. Našli so lonce, katerih površino so krasili vzorci konopljinih trakov, kamnite tolkače s katerimi so trli konopljo, tkanine iz konoplje in svile (4.000 pr. n. š.), ostanke delavnic za tkanje konoplje, kose ožgane konopljene tkanine (1.400 do 1.100 pr. n .š.) ter mnogo drugih predmetov (zaščitne oklepe iz konoplje za zaščito vojske, konopljene tetive in podobno).

V letih 140 – 87 pr.n.št. so v dinastiji Han naredili papir iz konoplje in leta 770 n.št. nanj natisnili prvo knjigo: zbirko molitev Dharani. Uporabljali so jo tudi v medicini; in sicer kot vino in vreli konopljin prah, ki so jih imeli namesto anestetitkov med operacijami. S konopljinim vinom so zdravili zaprtje, protin, beriberi, malarijo, revmo in menstrualne težave, z vrelim konopljinim prahom pa preprečevali starostne zapeke, pospeševali okrevanje po vročici in zdravili slabokrvnost.

V Indiji so konopljo uporabljali za zdravljenje vrste bolezni in zdravstvenih težav, vključno z drisko, epilepsijo, delirijem in norostjo, kolikami, revmo, gastritisom, anoreksijo, jetiko, fistulami …

V Afriki so ob koncu 3. tisočletja pr. n. š. konopljo že dobro poznali v Egiptu, kjer so iz njenih vlaken pletli vrvi. Dele konoplje so odkrili v grobnici faraona Ehnatona, konopljin cvetni prah pa na mumiji Ramzesa II. Konopljo so med drugim uporabljali pri gradnji piramid. Poleg vrvi, s katerimi so vlekli kamnite bloke, so v kamnolomih s posušenimi stebli, ki so jih natlačili v razpoke in jih nato močili, da so se napela, lomili kamen.

Zgodovina konoplje v Evropi

Tudi Evropi je bila konoplja poznana. V srednjem veku je bila zelo priljubljeno zdravilo. Zdravili so bolezni, ki so jih pred njimi že Indijci in Kitajci, spoznali pa so tudi, da učinkuje pri pri alkoholizmu, dizenteriji, krvavitvah iz maternice, migreni, ohromelosti, vraničnem prisadu, zastrupitvi krvi, inkotinenci, gobavosti, kačjih pikih, angini, itd.

V 17. stoletju, v času razvoja in priljubljenosti jadrnic, je konoplja v Evropi doživljala pravi razcvet. Skoraj vsa jadra, vrvi, mreže, pa vse do uniform, papirja in kart je bilo izdelano iz konoplje zaradi trpežnosti in odpornosti na vodo in sol. Za osnovno opremo jadrnice je bilo potrebno 50 do 100 ton konopljinih vlaken, ki so se morala v enem do dveh letih zamenjati

Zaradi konoplje so se odvijale pomembne vojne. Napoleon je prav zaradi konoplje leta 1812 odšel na pohod v Rusijo. Želel je prekiniti dobavo konoplje angleški vojski in s tem oslabeti angleško mornarico, da bi vzdrževala svoje jadrnice.

Površine s konopljo so se začele manjšati v 18. stoletju, ko so razvili stroj za obdelavo bombaža in je bistveno olajšal obdelavo bombažnih vlaken. Tako je postalo pridobivanje vlaken iz lanu in konoplje bistveno dražje zaradi težkega dela. Zmanjševanju površin s konopljo je prispevalo tudi zmanjševanje prometa z jadrnicami. V 19. stoletju so začeli uvažati iz takratnih kolonij v Evropo juto in sisal, ki sta konkurirala konoplji zaradi nizke cene, ne pa zaradi kvalitete. Nizko plačilo delavcem v kolonijah je omogočilo polovico nižjo ceno juti in sisalu, kot konoplji. Razvoj papirne industrije iz lesne celuloze je prav tako zmanjšal pomen lanu in konoplje.

Tako so se površine v Evropi z nekaj sto tisoč hektarjev zmanjšale na nekaj tisoč hektarjev v začetku 20. stoletja. Od leta 1850 do 1913 so se površine v Franciji zmanjšale s 100.000 hektarjev na 13.000 hektarjev. V Nemčiji je bilo v najboljših časih zasajeno 150.000 hektarjev s konopljo, leta 1878 je bilo samo še 21.200 hektarjev in 1915 le 417 hektarjev. K zmanjšanju je pripomogel tudi poceni uvoz iz Rusije. V obeh svetovnih vojnah so se površine zelo povečale zaradi prekinjene dobave, vojska pa je nujno potrebovala trpežno vlakno. Med drugo svetovno vojno so se površine v Nemčiji povečale do 30.000 hektarjev.

Vse od leta 1930 je bilo čutiti poskuse, da bi ljudem vcepili prepričanje, da konoplja ni nič drugega kot “hudičeva zel zakoreninjena v peklu”. Vendar temu ni tako, saj nas je konoplja spremljala skozi celotno zgodovino, tudi sodobno.

Sodobna zgodovina

V času konstituiranja novega sveta, njegovih ciljev in pričakovanj, so ustavo ZDA in Deklaracijo o neodvisnosti zapisali na konopljin papir. Ko so državljani mlade države prodirali naprej na zahod je njihove vozove prekrivalo konopljeno platno. Med II. svetovno vojno, ko so Japonci presekali dobave neobdelanih vlaken, so ameriški kmetje s konopljo prispevali pomemben delež k vojnim naporom (vojaška oblačila, platna za šotore, pregrinjala, vrvi, bio gorivo, itd.), ameriško Ministrstvo za kmetijstvo pa je to izdatno podprlo z 200 tonami konopljinega semena in pospremilo s sloganom “Hemp for Victory” (Konoplja za zmago) in s propagandnim filmom leta 1942.

Konopljo je poskušal leta 1941 rešiti Henry Ford, ko je predstavil svoj nov avtomobil, ki je bil skoraj v celoti izdelan iz vlaken in plastike iz konoplje, kot pogonsko gorivo je uporabljal konopljino olje.

Po drugi svetovni vojni je industrija nudila umetna vlakna, ki so konopljino vlakno prekašala v jakosti in odpornosti na vlago. Petrokemični industrij je uspelo počasi nadomeščati rastlinska olja pri izdelavi lakov in barv.

Konoplja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji

Najstarejši zapis o gojenju konoplje na slovenskem ozemlju najdemo v popisu premičnin jurklošterske kartuzije iz 13. februarja 1589. Konoplja je bila pri vsaki hiši: kot oblačilo, prt, prevleka, vreča, vrv, brisača … V času, ko se je začel civilizacijski “napredek” in razvoj industrije, je zamrla rastlina, ki je še do sredine prejšnjega stoletja spremljala kmeta vse življenje.

V 19. stoletju je konoplja na Kranjskem rastla na 1% vseh njiv. Na slovenskem Štajerskem je bilo leta 1875 pod konopljo 0,64% njivskih površin, na Koroškem 0,8%, leta 1913 še vedno 0,24%, medtem ko je bilo leta 1939 samo še 0,02 %, v Prekmurju pa 0,17%. S konopljo so kmeti v Prekmurju preživeli največje krize. Zaradi velike revščine jih je veliko doma izdelovalo obutev iz konoplje in svinjske kože, izdelovali so oblačila, od spodnjega perila do pregrinjal. V tistih časih so tkali najbolj cenjeno prekmursko konopljino platno.

V Jugoslavijo je konoplja prišla že v 16. stoletju, v 18. stoletju je Marija Terezija priporočila, da se uporablja in tke samo konoplja visoke kakovosti. V tem času so v Vojvodini so nastale plantaže, ki so jih obdelovali delavci iz severne Italije, ki so gojili visoko kakovostno italijansko konopljo in prinesli dodatno znanje o pridelovanju in predelovanju te vsestranske rastline. Sledil je razcvet industrije. Prva organizirana proizvodnja konopljinih izdelkov (vrvi) je bila postavljena v Stojkovcu blizu Leskovca leta 1884. V času Avstro-Ogrske so leta 1901 ustanovili v Osijeku Industrijo za predelavo lanu in konoplje. Tovarna vrvi v Odžacih je bila ustanovljena leta 1906.

Pred II. svetovno vojno, ko se je Nemčija intenzivno pripravljala na vojno, je samo v tem obdobju zacvetelo več kot 200 obratov v Vojvodini, kjer se je pridelovala in predelovala konoplja.

V obdobju 1931 do 1935 je delež površin posejanih s konopljo zrasel za 60%. S tem naglim vzponom je postala Jugoslavija ena od pomembnih svetovnih pridelovalcev in izvoznikov konoplje.

Proizvodnja konopljinih vlaken na industrijski način se je v obdobju od 1939 do 1962 povečala za 80%. Leta 1948 je bilo v Jugoslaviji pod konopljo 60.000 hektarjev, kar je takrat predstavljalo 25% evropske in 6% svetovne pridelave. Obdobje do leta 1954 je bilo zelo nestabilno – ukinjena je bila pridelava konoplje na nekaterih področjih Srbije, na področju Bosne in Hercegovine so jo znižali na minimum, povečala pa se je pridelava na področju Hrvaške in Vojvodine.

Kljub temu, da je bila posejana konoplja italijanskega izvora, so jo glede na gojitveno območje, poimenovali v Futoško, Titelsko, Apatinsko, Vukovarsko, Potočko, Osiješko, Beljsko, Leskovačko konopljo. V Vojvodini so se s konopljo posejana zemljišča pred letom 1968 gibala med 20.000 in 21.000 hektarji, nato je leta 1968 sledil silen upad obsega na 2.000 do 4.000 hektarjev, leta 1988 pa ponoven upad na vsega 1.000 hektarjev, ki se je ohranil do današnjih dni. Takrat je bilo v Jugoslaviji delujočih še 5 tovarn za predelavo konoplje: Odžaci, Čelarevo, Ratkovo, Senta in Vranjska Banja, zadnja kudeljara na Hrvaškem v Črnkovcih pri Doljnem Miholcu pa se je zaustavila novembra 1996. Propadla je tudi tovarna konopljinega papirja na Reki.

Konoplja danes

Konoplja je danes preko Atlantika že uradno priznano zdravilo, s katerim zdravijo več kot štiri milijone ljudi. V Evropi se je s konopljo mogoče zdraviti že v desetih državah. Po celem svetu potekajo znanstvene konference o pozitivnih učinkih kanabinoidov, medicinske študije pa niti največjih skeptikov ne puščajo ravnodušnih.

Ponovno odkrivamo njene pozitivne lastnosti in znanost se vedno bolj aktivno ukvarja z njenim proučevanjem. Tako praksa, kot številne znanstvene raziskave kažejo na zelo velik spekter njenih terapevtskih potencialov.

Please follow and like us: